Pred nekaj meseci sem si pri padcu med tekom nerodno poškodovala zapestje. Sprva sem mislila, da gre le za zvin, saj sem še vedno lahko premikala prste, čeprav z nekaj bolečine. Ker sem si v preteklosti že zvila gleženj, sem bila prepričana, da gre za podoben primer. Nekaj dni hlajenja, mirovanja in bo bolje. A tokrat bolečina ni popustila.
Po nekaj dneh sem se vendarle odpravila k zdravniku, ki me je poslal na rentgen. Na srečo ni šlo za zlom, a poškodba vezi je bila dovolj resna, da mi je predpisal opornica za roko. Priznam, da sem bila sprva skeptična. Zdelo se mi je, da mi bo bolj v napoto kot v pomoč. Ampak sem opornica za roko vseeno začela nositi, kot je bilo predpisano. Najprej čez cel dan, kasneje le še ob večjih obremenitvah.
Opornica za roko se mi je izkazala za izjemno koristno. Zaradi nje sem nehote zmanjšala uporabo poškodovane roke in tako preprečila dodatno obremenitev. Obenem pa sem se počutila bolj samozavestno tudi pri vsakodnevnih opravilih, saj sem vedela, da mi nudi zaščito. Največji izziv je bil v službi, saj delam za računalnikom in veliko tipkam, vendar sem si prilagodila delovni prostor in si vzela več kratkih pavz.
Okrevanje je trajalo nekaj tednov, a mislim, da brez opornica za roko ne bi šlo tako gladko. Še danes jo občasno uporabim, kadar začutim, da se bolečina spet oglaša, posebej pri daljšem delu z miško. Kupila sem si celo dodatno mehkejšo različico, ki je bolj primerna za daljšo uporabo.
Na koncu lahko rečem, da sem bila hvaležna, da sem se odločila poslušati zdravnika in ne lastne trme. Opornica za roko je bila ključni del okrevanja in nekaj, kar bi v podobni situaciji priporočila vsakomur.
Poleg fizične podpore mi je opornica nudila tudi psihološki občutek varnosti. Ko sem šla med ljudi ali v službo, sem imela manj skrbi, da bi me kdo po nesreči udaril po roki ali da bi jo preobremenila. Presenetilo me je tudi, kako diskretne in udobne so današnje opornice. Daleč od tistih, ki sem jih poznala iz otroštva.